Žiga Aljaž, September 2022
Dolgo sem razmišljal kako naj se lotim tega teksta, namreč pisati recenzijo svojega lastnega dela in to upravičevati s tem, da je v postmodernizmu dovoljeno in imenovano kot ‘art’ vse, kar je v ta kontekst postavljeno (in ima svojo (potencialno) publiko), je vsaj pretenciozno, če ne že kar blazno.
Svojo vest sem potešil s tem, da je dotični album vendarle mišljen kot transcendentalen in da je bil avtor (Žiga Aljaž) domnevno zgolj prevodnik starodavnih vzorcev, modrosti in naukov, ki jih je prevedel v sodobni jezik in kanaliziral preko komunikacijskih metod, ki so trenutno na voljo.
V sodobnosti se spiritualne tematike obravnava z veliko mero cringea, zato se zdi smotrno, da je takšne vsebine avtor marketinško zavil v embalažo spam ironije in skremženega newageisma, opremljenega s kriptično simboliko, predvsem pa z nagajivim imenom projekta, ki asocira na 12 pravil za življenje zloglasnega Jordana Petersona.
Bandcamp album vsebuje 6 komadov/pravil za ljudi in ostale incele, ki pa se v nek širši pomen povežejo šele v intuitivni sferi in z vpletenostjo lastne interpretacije in domišljije, vsakemu komadu pa pritiče tudi skrivnostni link, ki vodi na nauke Aljažu ljubih mislecev.
V uvodnem komadu ‘Always was’ (verjetno variacija na meme ‘Always has been’) nas Aljaž skozi ambientalno zvočno krajino sooči s konceptom absoluta, nedualističnega, nepredstavljivega in neimenovanega. Ta paradoksalno ‘obstaja’ zunaj časa in prostora.
Drugi komad, ‘Dober junak’, nas iz absoluta zbudi in spusti v dualistični svet vse do človeškega ega - v tebe, nepopolno in sebično bitje, obsojeno na trpljenje in neskončno hrepenenje po nečem drugem, kot tem kar trenutno je.
Kljub neoprijemljivosti in absurdu je pomembno, da individuum z absolutom ustvari povezavo, saj s tem pridobi dodaten, bolj objektivni mentalni prostor in tako sebe lahko jemlje manj ‘resno’. To ‘flow’ stanje predstavlja tretji komad ‘Vsa mesta so odprta’. Z disciplino uravnovešanja objektivnosti in subjektivnosti se odpre dnevno sanjsko stanje sproščenosti in življenja v trenutku, ki ga poznamo iz otroštva.
A kljub prebujenosti bodo stari vzorci, dvomi, jeza in strahovi vedno prihajali na plano in četrti komad ‘I don’t like doubts’ skozi psihadelično mantro ****meditira na tem dejstvu.
V zgornjih vrsticah ni težko prepoznati nauke vzhodnih religij, a treba je poudariti, da je direktno in površno prevajanje le-teh v zahodno kulturo problematično, saj npr. budizem sam po sebi ne ločuje med dobrim in zlim. To naslavlja predzadnji komad ‘But what shall I do about my horns?’
‘Sin’ je zaključni komad tega kratkega, a zgoščenega albuma, naslov pa je namenoma jezično dvoumen - sin kot potomec in sin kot greh. A avtorja poznam osebno in to je verjetno apel na nujnost novih začetekov in premišljevanj ter sprotno prevajanje metod in znanja novim generacijam.